V zadnjem času smo priča vse glasnejšim pozivom odločevalcev, šolnikov in zaskrbljenih staršev k strogemu omejevanju dostopa mladih do družbenih omrežij in pametnih naprav. Prepovedi telefonov v šolah in starostne omejitve za dostop do platform se ponujajo kot čudežna rešitev, ki naj bi odpravila krizo duševnega zdravja mladih.
V Zavodu Državljan D razumemo to stisko. Vendar pa moramo kot družba jasno in glasno povedati: omejevanje dostopa je napačen odgovor na pravo vprašanje.
S takšnimi ukrepi namreč zdravimo simptome, medtem ko bolezen nemoteno napreduje. Še huje – s prelaganjem odgovornosti na posameznika (otroka) in družino odvezujemo odgovornosti tiste, ki so problem ustvarili: tehnološke gigante.
1. To ni problem “zaslona”, to je problem poslovnega modela Največja napaka trenutnega diskurza je prepričanje, da tiči težava v sami tehnologiji ali v pomanjkanju samokontrole pri mladih. To ne drži. Težava je v ekonomiji pozornosti in družbi nadzora. Platforme, kot so TikTok, Instagram in YouTube, niso nevtralne oglasne deske. So sofisticirani stroji za rudarjenje vedenjskih podatkov, poganjajo pa jih algoritmi, ki so namenoma zasnovani za izkoriščanje kognitivnih šibkosti človeških možganov. Ko odločevalci predlagajo prepoved dostopa, s tem posredno priznavajo, da so te plenilske prakse korporacij nedotakljive in neizogibne. Mi trdimo nasprotno: so nesprejemljive.
2. Prohibicija ustvarja digitalno podzemlje Zgodovina nas uči, da prohibicija ne deluje. Mladi so digitalno spretnejši od zakonodajalcev. Z uporabo orodij VPN in lažnih profilov se bodo umaknili v sivo cono, kjer ni nadzora, ni varnostnih mehanizmov in – kar je najhuje – ni zaupanja. Ko bo mladostnik v “prepovedanem” digitalnem svetu doživel zlorabo, se ne bo obrnil na starše ali učitelje, saj bo vedel, da je že s samim dostopom kršil pravila. S prepovedmi jim ne jemljemo le telefonov, odvzemamo jim varnostno mrežo.
3. Potrebujemo digitalne državljane, ne skrivačev Živimo v digitalizirani družbi. Če mlade odrežemo od primarnih kanalov komunikacije in informiranja, ustvarjamo digitalno nepismeno generacijo. Namesto da gradimo “digitalne zidove”, bi morali vlagati v digitalno pismenost. Mladi morajo razumeti, zakaj vidijo določeno vsebino, kdo služi na račun njihovih podatkov in kako algoritmi manipulirajo z njihovimi čustvi. Samo opolnomočen in kritičen uporabnik se lahko upre manipulaciji – uporabnik, ki mu je dostop prepovedan, pa ostaja ranljiv.
Poziv odločevalcem: Ciljajte na vir, ne na žrtev Spoštovani odločevalci, če želite resnično zaščititi otroke, presezite moralno paniko in se lotite zahtevnejše naloge – regulacije korporacij.
V Zavodu Državljan D zahtevamo ukrepe, ki naslavljajo vzrok:
- Dosledno izvajanje Akta o digitalnih storitvah (DSA): Zahtevajte transparentnost algoritmov.
- Prepoved zbiranja vedenjskih podatkov mladoletnikov: Če korporacije otrok ne morejo profilirati za namene oglaševanja, izgine ekonomski motiv za njihovo zasvajanje.
- Privzeta zasebnost (Safety by Design): Aplikacije morajo biti za mlade varne privzeto, varnost pa ne sme biti skrita globoko v nastavitvah.
Ne dovolimo, da se breme neetičnih poslovnih modelov Silicijeve doline preloži na ramena naših otrok in učiteljev. Rešitev ni v tem, da ugasnemo zaslone, ampak da prižgemo luč tam, kjer tehnološka podjetja delujejo v temi.