V zavodu Državljan D z zaskrbljenostjo spremljamo sprejemanje predloga novele Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki predvideva obvezno razkritje obraza na javnih krajih. Opozarjamo, da gre za sprejemanje zasebnostno invazivne zakonodaje, za katero zakonodajalec ni izdelal nikakršnih analiz in ocen tveganj glede vpliva na informacijsko varnost in pravico do zasebnosti.
Obraz v digitalni dobi ni več le fizična lastnost, temveč enolični biometrični identifikator. Z zakonsko prisilo, da morajo biti obrazne poteze v javnosti ves čas prepoznavne, država odpravlja pravico posameznika do fizične samoodločbe in ruši glavno oviro za strojno berljivost državljanov. S tem neposredno pripravlja teren za lažje delovanje sistemov za avtomatizirano prepoznavanje obrazov ter nenadzorovano zbiranje biometričnih podatkov.
Argument predlagateljev o »lažjem prepoznavanju oseb« v praksi pomeni olajšanje množičnega nadzora skozi že obstoječo mrežo javnih in zasebnih videonadzornih sistemov. Na nevarnost povezovanja teh sistemov in vprašljivo smiselnost ukrepa opozarja tudi direktorica zavoda Državljan D, Barbara Kvas: »Uzakonitev dolžnosti razkazovanja obraza odpira vrata za lažje povezovanje videonadzornih posnetkov z državnimi biometričnimi registri in komercialnimi bazami podatkov, kar vodi v neselektivno biometrično sledenje. Namesto ciljnega preiskovanja osumljencev se vzpostavlja okolje, v katerem vsak posameznik na javnem kraju postane potencialni tarčni objekt, katerega gibanje je mogoče avtomatizirano beležiti in naknadno analizirati. Takšna ureditev ne prinaša dejanske učinkovitosti pri zagotavljanju javne varnosti, temveč predvsem povečuje tehnično učinkovitost aparatov za množični nadzor nad celotnim prebivalstvom.«
Izkušnje iz prakse kažejo, da tovrstne splošne prepovedi ne odvrnejo tistih, ki nameravajo storiti kazniva dejanja, ampak nesorazmerno posežejo v pravice vseh ostalih državljanov. Pod pretvezo operativne učinkovitosti organov pregona se tako znižujejo ustavni standardi varstva zasebnosti in samoodločbe. To v prihodnosti odpira vrata za neovirano uvajanje tehnologij sistematičnega biometričnega prepoznavanja v javnem prostoru – brez dokazane družbene koristi, a z ogromno škodo za temeljne svoboščine.