Na zaključnem dogodku programa “”Evropa za državljane 2014-2020” je direktor zavoda Državljan D, Domen Savič, udeležnke in udeležence kot osrednji govorec nagovoril z naslednjimi besedami:
Spoštovana predstavnica Evropske komisije ga. Jutta König-Georgiades (DG Just), spoštovani organizatorji, spoštovano občinstvo.
V veliko čast mi je danes nastopiti kot glavni govorec zaključnega dogodka “Programa Evropa za državljane 2014–2020 – Uspešne zgodbe spregovorijo” in z vami podeliti nekaj misli o aktivnem državljanstvu in aktivnemu državljanu.
Ko se človek rodi ga z ene strani obišče država, z druge pa trg. Človek tako stopi v čevlje državljana in potrošnika, saj mu država podari enotno matično številko občana, trg mu podari številko kartice zvestobe. Z EMŠO lahko človek sodeluje v odločevalskih procesih, izraža svojo politično voljo, sooblikuje družbo. S številko kartice zvestobe človek dobi deset odstotkov popusta na izdelke v akciji.
Priznati morate, da je vloga aktivnega potrošnika veliko boljše definirana, trg pa nas nanjo opozarja na vsakem koraku. Popusti, ugodnosti, akcije, kampanje… vse to nas spremlja od zibke naprej in se trudi iz nas izvabiti pozornost ter denar. Na drugi strani je vloga aktivnega državljana nedefinirana in nejasna.
Za aktivnega potrošnika se pulijo podjetja, blagovne znamke, javne osebe… aktivnega državljana noče nihče. Nočejo ga izvoljeni predstavniki državljank in državljanov, nočejo ga sodržavljanke in sodržavljani, aktiven državljan se mora na koncu koncev boriti celo s samim sabo. Za aktivnega potrošnika obstaja tisoč razlogov, za aktivnega državljana težko najdemo vsaj enega.
Aktiven državljan je oksimoron
…no, včasih pa tudi samo moron, odvisno koga vprašate. Kako bi namreč drugače lahko razumeli človeka, ki se odloči, da bo plodno sodeloval v javnih razpravah, da bo svoje telo in um posodil družbi za dosedanje skupnih dobrobitov, če lahko na vsakem koraku vidimo, da je družba samo seštevek silnic različnih in predvsem kontradiktornih interesnih skupin? Je aktiven državljan v svojem bistvu človek, ki ga skrbi za družbo ali za interese specifične skupine, ki se na polju idej bori proti drugim skupinam?
Aktivno državljanstvo v svojem bistvu ni pozitivno in negativno. Je samo del celote, javno zagovarjanje določene ideološke podstati in spodbujanje ter navduševanje drugih nad isto stvarjo. Lahko bi se do aktivnega državljanstva opredelili kot potrošnik in se odločali na “svobodnem trgu idej”, kjer lahko vsak od nas izbere “kupi” idejo, ki mu je najbližja in s katero se najbolj strinja. Lahko si aktiven državljan in se boriš za okolje, lahko si aktiven državljan in se boriš za več zaposlitev. Lahko se boriš za večjo vključenost šibkejših, lahko se boriš za večjo slišanost posamezne manjšine.
A tržna logika in enačenje aktivizma z maso prinaša probleme. Ni vse dobro popularno. Ni vse dobro splošno razumljivo. Ni vse dobro tržno sprejemljivo. Vsak boj ima žrtve in vsak aktiven državljan je hkrati žrtev in zločinec.
Iluzorno je torej vnaprej pričakovati, da bo aktivno državljanstvo prijetno. Da bo enostavno. Da bo plačano. Da bo nagrajeno. Da bo torej človek to počel z veseljem in zanosom.
Konec in začetek
Ritem aktivnega potrošnika narekuje trg. Potrošnik se vsako leto aktivira ob razprodajah, ki po novem trajajo celo leto, aktivira se vsak petek oziroma torek, oziroma, ne, v sredo so popusti… aktivno potrošništvo za aktivacijo najde razlog v vsaki stvari.
Ritem aktivnega državljana je ravno nasproten. Vse pride prej. Človek se ponavadi kot državljan aktivira takrat, ko mu ne preostane nič drugega. Ko zataji vse tisto, kar naj bi bilo v naši družbi namenjeno temu, da se nam ne bi bilo treba aktivirati.
Konstrukcija družbe namreč od državljana pričakuje družbeno aktivacijo, a le pod določenimi pogoji, družbeni sistemi se do aktivnih državljanov obnašajo izredno nehvaležno, na trenutke celo sovražno. Aktiven državljan namreč deluje proti toku. Deluje proti silnicam, ki si skušajo svet urediti po svoje.
Stimulacija za aktivnega državljana prihaja od znotraj. Prihaja iz občutka krivice oziroma razumevanja problema, ki se ga nihče noče lotiti. Pri tem se postavlja vprašanje – zakaj je aktivno državljanstvo tako posebno? Tako izven okvirov? Zakaj je ponavadi vloga aktivnega državljana tako posebna in tako drugačna od vloge … navadnega državljana? Vprašati bi se morali, zakaj delamo razlike med aktivnimi državljani in ostalimi, zakaj je kategorija aktivnega državljana tako shizofrena. Kaj je narobe z aktivnimi državljani oziroma kaj je narobe z tistimi, ki to niso?
Aktiven državljan je neprijazen do družbe
Opozarja namreč na napake, ki so posledice kolektivnega delovanja, zlorabe položaja, težave. Izpostavlja vse tisto, kar bi rad nekdo zakril, pozabil, spregledal. Aktiven državljan je moteč. Nemiren. Aktiven državljan “moti delovne procese”, “ne spoštuje pravil”, aktivnega državljana je treba utišati.
Aktiven državljan je čuden. Če ga ne posvoji politična stranka (v določenih primerih so stranke kar mame, ne samo botre), če ga množični mediji ne znajo vmestiti na to ali ono stran, če ga okolice na podlagi medijske interpretacije ne zmore povezati s tem ali onim polom, se aktivni državljan hitro znajde v družbenem vakuumu. V javnosti se pojavljajo dvomi – kaj pravzaprav hoče? Kdo stoji za njim? Kdo ga plačuje?
Nastane paradoks – aktiven državljan, ki ga ne znamo vmestiti, je irelevanten. V trenutku, ko ga znamo vmestiti, je irelevanten, čeprav iz popolnoma drugih razlogov. Obstaja kot las tanko področje med obemi poli – ko si aktiven državljan sam izbori del javnega polja in postane del sistema.
Lekcije s terena
Kako si izboriti svoj del javnega polja? Ni lahko. V mojem primeru se delovanje na področju aktivizma začne z vstopom v polje javnega kot del različnih kolektivov, ki so delovali na področju informacijske družbe. Nevladni organizaciji Kiberpipa in Ljudmila sta mi dali prvo izkušnjo aktivističnega delovanja, hkrati sem v nekaj letih delovanja videl vse težave, ki pestijo nevladništvo v Sloveniji, ga dušijo in hkrati izrabljajo za podaljšano roko vladajoče politike.
Zavod Državljan D je leta 2015 nastal kot poskus korekcije sistemske funkcije nevladnih organizacij. Neprofitni zavod kot najbližja pravna oblika klasifikacija našega delovanja je v bistvu nepomembna – najpomembnejši je način delovanja. Pardon, financiranja. No, saj gre v bistvu za isto zadevo.
Za razliko od klasičnega modela razpisov, s katerimi vladajoča politika diktira tempo nevladni sferi in ki iz kritikov oblasti dela svoje podaljške, smo se mi odločili, da bomo preživeli na trgu. Glede na fokus našega delovanja je to najbolj smiselno, a hkrati izredno težko.
Slovenski družben konsenz, ki ga utrjujeta politika in mediji in po katerem so nevladne organizacije plačane iz proračune namreč izredno otežuje razvijanja sistema donacij, hkrati je stereotipno medijsko prezentiranje tega dela družbe izredno nehvaležno in površno.
A se da. Pa naj si bo to opozarjanje na nevtralnost interneta, boja za pravično reformo avtorskega prava, financiranje propagande iz proračuna, medijske pismenosti, boja za zasebnost, preiskovanje spornih praks oblasti… vedno znova ugotavljamo, da je javnost zainteresirana, da razlogi za vztrajanje obstajajo in da se da.
Boj za prostor
Vseeno svojega delovanja in načina razvijanja kapacitet ne bi mogel priporočiti kot dobro prakso. Čeprav vas tukaj danes nagovarjam iz pozicije glavnega govorca, je zavod Državljan D anomalija anomalije nevladnega delovanja v Sloveniji.
Lahko bi rekli, da vse delamo narobe. Z delom na trgu financiramo javne kampanje, ne prijavljamo se na državne razpise, delamo po lastni vesti in volji. Vse narobe.
Hkrati se lotevamo problemov, ki niso določeni s strani odločevalcev, temveč jih ugotovimo sami. Preiskovanje financiranja propagande, razvoj družbe nadzora, spodbujanje ljudi k sodelovanju v javnih postopkih – vse to izhaja iz našega lastnega razumevanja sveta in razmer, v katerih hočemo živeti.
Velikokrat trčimo ob probleme, ki izhajajo iz naše nenavadnosti. Problemi segajo od groženj do nadlegovanj do poskusov onemogočanja javnega nastopanja in drugih blokad, s katerimi druge interesne skupine skušajo uveljavljati svoj prav. Velikokrat trčimo ob problem nerazumevanja, ki izhaja iz pomanjkanja znanja.
A aktivizem ne bi smel biti samo tekmovanje v popularnosti. Če sledimo postulatom pravne države in delujočega demokratično-socialnega sistema bi moral biti družbeni aktivizem osnovan predvsem na moči argumentov in opozarjanju na razhajanju med teorijo in prakso, ne pa boj za medijsko pozornost. Krivice bi morali odpravljati zato, ker so krivice in ne zato, ker o tem govori veliko ljudi.
Korektiv, ne normativ
Opozarjam – aktivni državljan v ednini je korektiv. Normativ bi morali biti aktivni državljani v množini. Da iz aktivnega državljanstva človek dela kariero, je v bistvu znak za alarm. Da je mogoče iz aktivnega državljanstva služiti denar, je katastrofa.
Da je naša družba tako shizofrena, da po eni strani iz naslova davkoplačevalskega denarja financiramo sovraštvo in strankarsko propagando, na drugi strani pa davkoplačevalec z lastnim denarjem financira boj proti javnemu financiranju sovraštva, je nacionalna sramota.
Aktivno državljanstvo ne bi smela biti zaposlitev za polni delovni čas. Pravice državljanstva bi morali namreč izvajati tako neboleče in redno kot izvajamo pravice potrošništva. Četudi bo na koncu edini popust v obliki mirne vesti, da smo v določenem trenutku naredili vse, kar je bilo v naši moči, da se ne bi zgodilo nesprejemljivo.
Hvala.