Leta 1974 je iz džungle na Filipinih prikorakal Hiroo Onoda, oficir japonske vojske, in se predal turistom, ki so uživali v neokrnjeni naravi. Onoda se je v džungli skrival še iz časa druge svetovne vojne, zaradi slabih komunikacij in pokvarjene radijske opreme pa mu nihče ni sporočil, da se je vojna končala pred dvajsetimi leti. Svet je šel naprej, Onoda pa ne.

Leta 2016 je na ameriških predsedniških volitvah zmagal Donald Trump. Skoraj vse napovedi končnega rezultata volitev so zgrešile zmagovalca, šokirani so bili tako Američani kot svet. Le nekaj dni po volitvah je organizacija, ki skrbi za izdajo enega najbolj uglednih slovarjev na svetu, Oxford Dictionary, razglasila, da je beseda leta 2016 “post-truth” (poresnica). V utemeljitvi so zapisali, da se je v iztekajočem se letu strinjanje o osnovnih postulatih naše družbe dokončno umaknilo mehurčkom, v katerih je mogoče vse. Ni važno, kaj je res, važno je, v kaj verjameš. Alamut je postal dokumentarec.

Kritiki in mediji so ameriško predsedniško predvolilno kampanjo jemali kot neškodljiv in že vnaprej odločen šov. Češ da je že vse odločeno, da je enoletna kampanja samo dobra predstava, v kateri bodo največji zaslužkarji medijska podjetja, saj bodo resničnostni šov z največjo nagrado na svetu spremljali tako tuji kot domači gledalci, na koncu pa bo tako ali tako zmagal Klemen. Pardon, Hillary. Zato so ljudem pihali milnico v mehurčke, puščali objavo laži, polresnic in mnenj, zakamufliranih kot dejstva. “Naj imajo svoje veselje, zmaga je tako ali tako že odločena,” so si mislili, direktor ene največjih ameriških televizijskih mrež, CBS, Leslie Moonves pa je celo izjavil: “Izplača se nam. Vsi gledajo, podiramo rekorde.”

Mediji pa niso bili edini, ki so mehurčke podcenjevali. Razočarani, ignorirani in naveličani volivci so se na družabnih omrežjih, forumih in v greznici, ki se ji je včasih reklo komentarji pod člankom, formirali v udarne mehurčkarske trojke in se bodrili med seboj. Ignorirali so vsa poročila o škandalih, niso spremljali razprav, niso preverjali poročil o analizi predsedniških politik. Počeli so tisto, kar so mediji, analitiki in politiki počeli z njimi. Odšli so nazaj v džunglo množičnih medijev in ignorirali dejstvo, da je vojne že konec in da so oni izgubili. Amerika je vendarle dežela priložnosti.

Izdatno vlogo pri razvijanju mehurčkov so odigrala družabna omrežja. Njihovi lastniki so izpopolnili tehniko pihanja milnice, ki posameznika boža po dlaki in ne proti njej, ga ne razburja in mu skuša v vsakem trenutku prikazati takšen svet, kot bi moral biti. “Ko oboževalec Pamele Anderson gleda v digitalno brezno, se brezno dela, da je Pamela Anderson,” bi lahko parafrazirali Frederika. Funkcija mehurčkanja je bila sicer najprej namenjena za ugodje pri oglaševanju, saj so se z njo posamezniku prikazovali samo oglasi za stvari, ki ga zanimajo, a se je izkazalo, da “optimizacija resničnosti” deluje tudi na področju političnih prepričanj. Ups.

Pred nami je težavno obdobje. Ne zaradi Donalda Trumpa, temveč zaradi vedno trših sten mehurčkov, v katere se zapiramo. V njih je sicer vse lepo in prav, a zavedati se je potrebno, da se nahajamo v vedno gostejši digitalni džungli, svet pa gre naprej. Mimo nas.

Komentar je prvič objavljen v časniku Večer

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.