Anonimnost/komunikacijska zasebnost
Vlogo ministrstva za javno uporabo in širše slovenske vlade na področju zagotavljanja anonimnosti/komunikacijske zasebnosti razumem troplastno:
Plast 1: Nadzor državnih organov
Primer Tetra je zelo plastično pokazal na vse napake državnih organov na tem področju, od zlorabe tehnologij, nepripravljenost na reakcijo po prijavi in katastrofalno reševanje problema, ko ga mediji izpostavijo v javnosti. V prihodnosti bo tehnologij vedno več, hkrati bo več tudi zlorab. Na tem področju bi morali imeti zelo jasno razdelano politiko nadzora in reševanja kršitev. Hkrati bi se morali vsi nadzori oseb dogajati z odlokom sodišča oziroma drugo entiteto, ki bi izvajala neodvisen nadzor represivnih organov.
Plast 2: Omejeno zbiranje prometnih/osebnih podatkov
Država s svojimi uradi in službami predstavlja enega največjih zbirateljev osebnih in prometnih podatkov svojih državljanov. Velikokrat se izkaže, da podatke zbira »na zalogo« oziroma brez jasno izraženega interesa. Ker se večino podatkov hrani elektronsko in so tako izpostavljeni kibernetskim napadom, hkrati pa se zaradi dejanske neuporabnosti podatkov zanemarja varovalni element bi bilo boljše korenito prevetriti zakonsko podlago za obstoj posameznih podatkovnih baz.
Plast 3: Izobraževanje
Osveščanje državnih organov in posameznikov na tem področju je nujno, če hočemo v prihodnosti živeti v družbi, kjer se bomo zavedali lastnih pravic in dolžnosti na tem področju. To izobraževanje bi moralo biti komplementarno z rednimi preizkusi znanja in z rednimi inšpekcijami, s katerimi bi preverjali usposobljenost kadrov na tem področju.
Ključno pri razpravi o zasebnosti/anonimnosti in varnosti se mi zdi, da ne smemo pristati na debato, v kateri je zasebnost na eni in varnost na drugi strani. Kot je razvidno iz primerov v ZDA, Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji se povečanje nadzora nad vsemi državljani ni obneslo in ni rezultiralo v zmanjšanju terorističnih napadov. Hkrati se je pokazalo, da povečan nadzor skoraj vedno vodi do zlorab podatkov, ki so zbrani z nadzorom in da je nadzor nadzornikov skoraj vedno hendikepiran do te mere, da ustvarja lažen občutek varnosti in dela več škode kot koristi.
Odprost interneta
Cenzuriranje svetovnega spleta in interneta absolutno ne bi smela biti odgovor na vprašanje kriminalitete. Vedno se izkaže, da vladne politike cenzuriranja vsebin privedejo do prerazporeditve spornih vsebin oziroma do t.i. Barbra Streisand efekta, kjer se prepovedane vsebine še bolj izpostavijo.
Problem izpostavljenosti nelegalnim vsebinam bi bilo po našem mnenju najboljše reševati z dolgoročno zastavljenim izobraževalnim modelom, konstruktivnem pristopu k medijskemu in digitalnemu opismenjevanju in preventivnemu pristopu k problemu pregona digitalne kriminalitete.
Na področju odprtosti interneta, pa naj govorimo o cenzuri oziroma nevtralnosti interneta, bi si želel bolj samostojno držo in zagovarjanje norm ter standardov, ki bodo v prid spletni industriji oziroma največjemu številu interesnih skupin. Da se politike ne bodo sprejemale samo na podlagi najbolj glasnega lobija oziroma da bodo znali odločevalci sami ali s tujo pomočjo poiskati in locirati večino zainteresiranih skupin.
Spet lahko govorimo o treh različnih plasteh delovanja.
Plast 1: Javne razprave za ugotavljanje skupnih interesov
Ključno je ugotavljanja skupnih interesov različnih skupin na trgu in vgrajevanje teh interesov v razvojne strategije. Vse prevečkrat se namreč dogaja, da državne razvojne strategije na področju nevtralnosti interneta in omejevanje dostopa do vsebin odvijajo po liniji največjega pritiska in najmanjšega odpora, zato so interesi pogostokrat preslišani.
Plast 2: Uzakonitev politik v prid končnemu uporabniku
Regulacija bi morala v prvi meri služiti končnemu uporabniku in vzpodbujati uporabo digitalnih orodij ter storitev. To še posebej velja pri zagotavljanju širokodostopnega in odprtega digitalnega prostora, kjer smo v preteklosti videli nekaj zelo nespretnih potez regulacije in predlogov zakonodaje.
Plast 3: Izvajanje zakonodaje
Skrb za digitalni prostor se ne bi smela nehati pri sprejetju politik, temveč bi morali pozornost posvetiti tudi učinkoviti regulaciji in predvsem spodbujanju okolja, kjer uporabniki regulatorja vidijo kot svojega zaveznika, ne pa nasprotnika.
Več-deležniško upravljanje interneta in interesi skupin
Država mora pri razvoju politik na področju digitalnega prostora upoštevati čim večje število deležnikov in pri tem paziti, da gonilo razvoja ni samo podpora določeni industriji. Sprejemanje razvojnih politik na področju interneta bi morala bit multidisciplinarno in predvsem usklajeno s čim večjim številom akterjev na tem področju.
Kot se je že večkrat pokazalo (nazadnje pri problematiki nevtralnosti interneta) upoštevanje argumenta moči oziroma tradicije ni najboljši model, saj se je v zadnjem času na področju interneta razvilo večje število industrij s popolnoma drugačnim razvojnim modelom in interesi. Nujno je potrebno razviti procedure rednega pobiranja mnenj vseh zainteresiranih skupnosti, kjer bo država spodbujala dialog med partnerji in soočanje mnenj različnih interesnih skupin.
Seveda pa mora imeti tudi država na tem področju vizijo, ki ne bo odvisna od posameznih akterjev, temveč bo vključevala celostni premislek in ki se ji bodo na nek način podrejali interesi posamezne interesne skupine. Predvsem v tem delu upamo na čimvečje število javnih razprav in dovolj dolgih rokov zanje, da se bodo lahko izrekle vse zainteresirane skupine.
Tri plasti delovanja bi lahko na tem področju razdelili na:
Plast 1: Razvoj državne strategije delovanja
Strateško upravljanje tega področja z jasno določenimi prioritetami in izvajalci je skorajda nujno. Strategija mora biti jasno skomunicirana in mora zaobjemati prioritete, ki jih država določi po javnih razpravah z zainteresiranimi javnostmi.
Plast 2: Spodbujanje javne razprave in vključevanje mnenj v strategijo
Pri organizaciji javnih razprav na področju upravljanja z internetom v Sloveniji manjka krovne avtoritete, ki bi poskrbela za nemoteno vodenje javnih razprav. Težava je v razdrobljeni civilni družbi in nekonsistentnih organov državne uprave, ki si na tem področju podajajo kljuko in tako še dodatno vplivajo na nekonsisteno polje razprave.
Plast 3: Realizacija mnenj, pridobljenih v javni razpravi
Tretja plast se dotika realizacije mnenj različnih interesnih skupin. Ključno je, da se razprave ne končajo z zaključki, temveč z realizacijo in implementacijo mnenj v dejanskih razvojnih politikah. Spet se tukaj vse prevečkrat zanašamo na zakon močnejšega, namesto da bi pridobili in upoštevali mnenja vseh zainteresiranih skupin.
Spodbujanje uporabe digitalnih tehnologij
Na tem področju bi si želel, da bi se iz okvira spodbujanja uporabe tehnologij premaknemo v spodbujanje uporabe digitalnih storitev. Tehnologije same so že zdavnaj postale popolnoma irelevantne oziroma bi bilo s stališča propagiranja uporabe veliko bolj učinkovito, če bi država svojo energijo in finance namenila za digitalno opismenjevanje, ki bi temeljlo na reševanju življenjskih situacij s pomočjo digitalnih storitev.
Če naša e-uprava temelji na digitalnih certifikatih, bi si želel, da bi država več delala na promociji e-uprave oziroma da bi se na tem področju zgodil kvalitativni premik k bolj poenotenemu in predvsem praktično usmerjenemu pristopu, kjer bi lahko ljudje videli dejanske prednosti uporabe. Velikokrat se po mojem mnenju namreč izkaže, da nove storitve ne dobijo zadostne oglaševalske in komunikacijske podpore in jih uporablja premalo ljudi za kritično oceno uporabnosti.
Pri spodbujanju uporabe digitalnih storitev se mi zdi ključno snovanje strategij, ki presegajo mandat posamezne vlade. Vse prevečkrat se namreč strategije na tem področju spreminjajo ob volitvah ter se tako ne realizirajo v celoti.
Plast 1: Premik od tehnologij k storitvam
Tehnologije postajajo vedno bolj neopazne, hkrati pa bi se moralo bolj poudarjati funkcionalnosti storitev in tehnologije premakniti v drugo vrsto. S promocijo tehnologij namreč pri uporabnikih ne bomo nikoli vzbudili potreb po uporabi, medtem ko bi z uporabo storitev lahko naredili premik.
Plast 2: Močna medijska podpora
Ena od najšibkejših komponent dosedanjega uvajanja novih storitev in tehnologij je po mojem mnenju nezadostna medijska podpora uvedbe, ki slabi uveljavljenost storitev v javnosti.
Plast 3: Vključevanje uporabnika
Storitve pretežno temeljijo na izključevanju uporabnika iz odločevalskega procesa oziroma avtomatizacijo postopkov. Potreben bi bil premislek o obratnem trendu, kjer bi posamezni uporabnik bolj jasno razumel svojo vlogo v procesu, videl rezultate procesa in kjer bi uporabo digitalnih storitev spremljala jasno izražena prednost.